Učenci z učnimi težavami so (po Zakonu o osnovni šoli) učenci, ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Šole tem učencem prilagodijo metode in oblike dela pri pouku ter jim omogočijo vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.
Pri učencih z učnimi težavami je potrebno pred uvedbo postopka usmerjanja upoštevati pet osnovnih stopenj pomoči (opredeljeno v Koncept dela: Učne težave v osnovni šoli):
- pomoč učitelja (pri pouku, dopolnilnem pouku); učitelj je prvi, ki učencu z učnimi težavami pomaga pri rednem pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku;
- pomoč šolske svetovalne službe; v kolikor učenec kljub vsem učiteljevim prilagoditvam ne napreduje, se v koncept pomoči vključi svetovalna delavka na šoli;
- dodatno individualno in skupinsko pomoč na šoli (ISP); na tretji stopnji modela pomoči se učenca vključi v individualno in skupinsko pomoč, v kolikor dosedanja pomoč ni bila dovolj. Učenci so k tej obliki pomoči (v soglasju s starši) vključeni individualno ali v manjših skupinah.
- mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove; za učenca z učnimi težavami, ki ne napreduje, kljub vsem oblikam pomoči na prvih treh stopnjah, starši zaprosijo za dodatno strokovno mnenje ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo (npr. svetovalni center Istre).
Peti korak, to je usmerjanje v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, nastopi šele v primeru, ko šolski strokovni tim ugotovi, da učenec z izrazitejšimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči ali spremembo programa vzgoje in izobraževanja. Staršem se torej predlaga uvedbo postopka usmerjanja le v primeru, ko prvi štirje koraki niso pripeljali do želenega napredka pri učencu. Vsekakor pa je sodelovanje staršev nepogrešljiv dejavnik v celotnem procesu pomoči učencem z učnimi težavami.
